Namibija - program: Namibija, dežela največjih peščin na svetu
Namibija je za Mongolijo druga najredkeje poseljena država na svetu, saj v povprečju na kvadratnem kilometru živita le dva prebivalca. Ime je dobila po puščavi Namib, ki je njena glavna značilnost, prav zaradi nje pa jo nekateri uvrščajo med najlepše dežele na svetu, čeprav je preveč izsušena, da bi ji pristajala pridevnika čedna ali lepa. In vendar sta v namibijski pokrajini prostranost in veličastje, ki v nas vzbujata občutek ponižnosti, obenem pa nam jemljeta dih in nas globoko osvobajata.
Od nemške kolonije iz preteklosti so danes ostali arhitektura, jezik, izjemna urejenost in prijetna varnost.
| Uradno ime: | Republika Namibija |
| Glavno mesto: | Windhoek |
| Glavne reke: | Okavango, Kunene in Velika ribja reka |
| Najvišji vrh: | Brandberg (2610m) |
| Oblika vladavine: | predsedniška republika z večstrankarskim sistemom |
| Državni poglavar: | predsednik države |
| Šef vlade: | predsednik države |
Večina Namibije leži v pasu subtropskega visokega zračnega pritiska. Večji del njenega ozemlja je puščava ali polpuščava, razlikovati pa je mogoče tri večja zaokrožena območja. Ves obalni pas zavzema v širini od 80 do 130 kilometrov Namib, na vzhodu se dežela v visoki stopnji vzpne na okrog 1.200 do 1.700 metrov, tretje veliko namibijsko območje pa spada h Kalahariju. Borno rastlinstvo v tamkajšnji suhi savani prehaja na vzhodu v polpuščavo. Samo na severu, v pokrajini Kavango, pade toliko dežja, da se lahko ukvarjajo s kmetijstvom. V Kavangu je tudi največja namibijska zanimivost, naravovarstveno območje občasnega jezera Etoša.
Z 823.168 km2 je Namibija več kot 40-krat večja od Slovenije oz. je velika kot Francija in Nemčija skupaj, na njenem ozemlju pa živi približno toliko ljudi kot pri nas.
Namibija na severu meji na Angolo in Zambijo, na vzhodu na Bocvano in na jugu na Republiko Južno Afriko.
Prvotno prebivalstvo Namibije so bili nomadski Bušmani. Živeli so v večjih družinskih skupnostih in se preživljali izključno z nabiralništvom in lovom. Njihovo število je bilo sorazmerno majhno, še bolj pa se je zmanjšalo (danes jih je 3%), ko so se z juga razširili Nami (teh je danes 5%) in s severa Hereri (7%), živinorejska in pastirska ljudstva. Prisotne so tudi druge manjše etnične skupine, kot so Damara (7%), Caprivian (4%), Baster (2%) in Tswana (0,5%) ter pleme Kavangos (9%).
Nam tako priljubljene Himbe so potomci Hererov.
Tu je še ljudstvo Ovambo, ki sestavlja polovico prebivalstva in živi na severu dežele, kjer se je mogoče ukvarjati s poljedelstvom, zaradi česar je to najgosteje naseljeno namibijsko območje.
Belci so potomci nemških priseljencev ali pa so britanskega, portugalskega ali južnoafriškega izvora. Štejejo sicer samo 7% vsega prebivalstva, vendar še danes odločajo o gospodarskem in političnem življenju.
Namibija ima značilno puščavsko podnebje, za potovanje pa je prijetna čez vse leto. Če tukaj sploh lahko govorimo o deževnem obdobju, je to v februarju in marcu, pa še to dežuje samo priložnostno, le tu in tam kakšen dan. Vendar pa so takrat to lahko neznanski nalivi, ki v najkrajšem času spremenijo sicer suhe rečne struge v deroče veletoke.
Povprečno trajanje sončnih ur je v Namibiji med najdaljšimi na svetu, temperature pa se ohladijo od maja do septembra. Takrat so hladne predvsem noči, saj se živo srebro na termometru lahko spusti tudi proti ničli in to ne le na višje ležečih predelih. Dnevi so takrat za nas iz zahodnega sveta izjemno prijetnih temperatur, zato takrat Namibijo obišče največ turistov.
80% prebivalstva so kristjani (od tega jih je 50% protestantov), ostali pa so pripadniki naravnih verstev.
Nacionalna valuta Namibije je namibijski dolar (NAD), ki je nadomestil južno-afriški rand, državno valuto iz časov, ko je bila Namibija še pod upravo Južne Afrike. Rand je še vedno zakonito plačilno sredstvo, njegova vrednost proti namibijskemu dolarju pa je 1:1.
Menjava tuje valute razen v mestih v večini ni mogoča, je pa v nekaterih hotelih mogoče plačevati tudi z ameriškimi dolarji. Prav tako je plačevanje s kreditnimi karticami možno predvsem v urbanih središčih in turističnih krajih.
Slovenski državljani za vstop v Namibijo potrebujemo vizum, potrebno pa ga je pridobiti pred potovanjem.
Srednjeevropski čas + 1 ura, kar je enako kot v Sloveniji. V Namibiji v zimskem času prav tako prestavijo uro.
Za vstop v Namibijo predhodno cepljenje proti rumeni mrzlici ni obvezno vkolikor prihajate direktno iz Evrope.
Namibija je uvrščena na seznam okuženih področij z malarijo, vendar je komarjev zaradi suhega ozračja komaj kaj. Vkolikor se boste odločili za preventivo, priporočamo jemanje tablet Malarone. Tablete je potrebno začeti jemati dva dni pred prihodom na rizično področje, jemati jih je potrebno ves čas potovanja in še sedem dni po povratku z območja, tveganega za okužbo z malarijo.
Svetujemo vam, da se o preventivnih cepljenjih in jemanju tablet predhodno posvetujete z vašim osebnim zdravnikom.
Dodatne informacije: Zavod za zdravstveno varstvo RS, Zaloška 29, 1000 Ljubljana, tel. 01/586-39-20 oz. njegove regionalne izpostave. Za cepljenje je obvezno predhodno naročilo (lahko tudi po telefonu) najmanj 6 tednov pred potovanjem. Obratovalni čas in vse ostale podrobnejše informacije poiščite na spletni strani: http://www.zzv-lj.si/nimages/static/zzv_static/85/files/Cenik.doc
Prva Evropejca, ki sta se izkrcala na obalah Namibije, sta bila portugalska pomorščaka Diogo Cão (1485) in Bartolomeu Dias (1486), vendar si Kraljevina Portugalska ni prilastila te regije. Evropejci so jo dobro raziskali šele v 19. stoletju. Namibija je postala nemška kolonija in je bila poznana pod imenom Nemška-Jugozahodna Afrika, z izjemo zaliva Walvis, ki je bil v rokah Britancev. Med 1904 in 1907 sta se ljudstvi Herero in Namaqua Nemcem uprli, sledil pa je krvavi genocid. Pobitih je bilo 10.000 pripadnikov plemena Nama, kar je polovica populacije, in še veliko več pripadnikov plemena Herero (tri četrtine populacije). Južna Afrika je kolonijo okupirala med 1. svetovno vojno in jo upravljala kot mandatno ozemlje Lige narodov do konca 2. svetovne vojne, ko je ozemlje unilateralno, brez mednarodnega priznavanja, priključila svojemu ozemlju.
Leta 1966 so Združeni narodi odvzeli Južni Afriki pravico nadaljnjega upravljanja in zahtevali za ljudi, živeče v Namibiji, samoodločbo. Južna Afrika se je bala, da bi lahko Namibija postala zaradi večinskega črnskega deleža med prebivalstvom neprijetna nasprotnica apartheida, zato se je z vsemi sredstvi uprla načrtom Združenih narodov. Šele po dolgotrajnih spopadih in pod pritiskom svetovne javnosti je bila Južna Afrika voljna ustreči zahtevam svetovne organizacije.
Tako je po več kot sto letih tujega gospostva Namibija leta 1990 dobila neodvisnost, in sicer kot zadnja afriška dežela, zaliv Walvis pa je bil državi dodeljen leta 1994, po padcu apartheida v Južni Afriki.
...je Namibija pomembno najdišče sijajnih slikarij in vrezanih podob na skalah, ki so jih zapustili lovci-nabiralci, ki so nekdaj naseljevali večino Afrike,
...je Namib ena najbolj suhih puščav na svetu (njena peščena tla dobijo manj kot 25 mm padavin na leto),
...da je narodni park Namib-Naukluft največji afriški narodni park in da ima najvišje peščine na svetu,
...namib v jeziku domačinov pomeni praznina, etosha pa mesto prividov,
...da je namibijska obala ena najbolj divjih na svetu,
...da je stopnja pismenosti v Namibiji ena najvišjih v Afriki,
...da je skoraj polovica zemlje v Namibiji zaščitene.