Znamenitosti Tanzanije

DAR ES SALAAM

Dar es Salaam oziroma kar Dar, kot večina imenuje mesto, v prevodu pomeni "vrata miru". S skoraj tremi milijoni prebivalcev in površino 1350 km2 je Dar najpomembnejše tanzanijsko mesto, čeprav je uradna prestolnica države Dodoma. Kljub velikosti je Dar simpatično mesto z očarljivim pristaniščem, kjer sicer ni pretirano dosti videti, čeprav je v mestu kar nekaj zgodovinskih stavb, trgovinic in dobrih restavracij.

Podobno kot Nairobi je bil tudi Dar do sredine 19. stoletja mala ribiška vasica. Omanski sultan Sayyid se je odločil Dar spremeniti v pomembno pristanišče in trgovsko mesto, čfeprav mu projekta zaradi prezgodnje smrti ni uspelo uresničiti in mesto je zopet utonilo v pozabo vse do konca 19. stoletja, ko so mu vse večji pomen pripisovali krščanski misijonarji, ki so od tod začeli svojo pot v notranjost dežele. Po letu 1891 je bila kolonialna oblast preseljena v Dar in s selitvijo je mesto postalo nesporna politična in gospodarska prestolnica. Funkcijo glavnega mesta v največji meri mesto opravlja še danes, čeprav ima uradna oblast svoj sedež od leta 1973 v Dodomi.

TANZANIJSKI NARODNI PARKI

Malo je držav na svetu, ki se lahko pohvalijo s takšnim številom narodnih parkov in živalskih rezervatov. Tanzanija ima kar 12 narodnih parkov, 16 živalskih rezervatov, zaščiteno območje Ngoro Ngoro, dva morska narodna parka in številne morske rezervate.

Do nedavna je bilo tako imenovano severno območje tisto, ki je bilo deležno največ obiska in ki je tudi najbolj razvito. Kljub razvoju pa še vedno ohranja svojo prvinskost in daje zavetišče številnim živalskim vrstam.

Arusha je verjetno eno izmed najhitreje rastočih tanzanijskih mest. V preteklosti je bil tu sedež vzhodno-afriške družbe, danes pa je pomembno regionalno ekonomsko središče. Poleg kmetovanja (kava, koruza, pšenica) prebivalcem razvoj zagotavlja tudi nekaj industrije (živilska, tekstilna, kemična), rudarstvo (v bližini pridobivajo tanzanit) predvsem pa turizem. Arusha namreč velja za izhodišče vseh safarijev v severnem področju (narodni parki Arusha, Tarangire, Ngoro Ngoro, Serengeti, Lake Manyara).

Narodni park Arusha se nahaja samo 32 kilometrov stran od istoimenskega mesta in se ponaša s tremi posebnostmi: jezerom Momela, goro Meru (4.566 m) in kraterjem Ngurdoto. Zaradi raznolike vegetacije, ki se kljub majhnemu področju spreminja od gozdov do močvirij, je to eden izmed lepših parkov. Številne vrste ptičev (prek 400), opice, sloni, žirafe, povodni konji, hijene, zebre so najbolj pogosti predstavniki živalskih vrst, ki jih je moč opazovati v parku. Ob jasnih dnevih se iz skoraj kateregakoli dela parka odpira prekrasen pogled na Kilimandžaro.

Narodni park Manyara nosi ime po alkalnem jezeru, ki obsega dve tretjini od 390 kvadratnih kilometrov površine parka. Ta narodni park je največkrat zgolj postaja na poti proti narodnima parkoma Serengeti in Ngoro Ngoro. Raznolikost živalskih vrst res ni takšna kot jo lahko najdemo v Serengetiju ali Ngoro Ngoru, pa vendar je park znan po bujni vegetciji, številnih ptičjih vrstah (nepregledne kolonije plamencev), levih, ki večino dneva preživljajo v krošnjah akacij, pavijanih, povodnih konjih, slonih, žirafah, bivolih,...

Zaščiteno območje Ngorongoro obsega površino 8.300 kvadratnih kilometrov in vključuje:

• višavje, kjer se nahaja sedem vulkanov (največji je Ngoro Ngoro, edini delujoči pa Oldoinyo-Lengai, masajska sveta gora),
• soteska Olduvai; približno 50 kilometrov dolg in 90 metrov globok kanjon, kjer so paleontologi (najbolj znana sta oče in sin Leakey) našli številne ostanke homidov, starih od 4 do 1,8 milijonov let,
• jezera Ndutu, Masek in Natron.

Ngorongoro je v osnovi vulkanski krater oziroma bolje rečeno kaldera, ki je nastala pred več kot dvema milijonoma let, ko se je vulkanski vrh sesedel pod lastno težo. S površino prek 160 km2 in globino 600 metrov velja za enega največjih kraterjev na svetu, zato ga mnogi smatrajo za osmo čudo sveta. Izjemna pokrajina daje zatočišče tisočim divjim živalim, med njimi slonom, bivolom, nosorogom, ki jih skoraj nikjer drugje ni moč opazovati s takšne bližine kot ravno v Ngoro Ngoru.

Narodni park Serengeti obsega 15.000 kvadratnih kilometrov in ne navdušuje samo z velikim številom prosto živečih živali temveč tudi z veliko raznolikostjo živalskih vrst. Že samo ime parka pove vse o njegovi veličini - siringet v jeziku Masajev namreč pomeni neskončna ravnica. Človeka predvsem prevzame vsakoletno množično preseljevanje milijonskih čred gnujev, gazel in zeber - gre za enega najbolj očarljivih prizorov v nedotaknjeni naravi. Ker na s travo poraščenih ravnicah ni stalne vode, se zato nepregledne živalske črede zadržujejo na njih samo med deževnim letnim obdobjem od novembra do maja. V sušnem obdobju od junija do oktobra se ravnine spremenijo v izsušeno puščavo. Zato se gnuji, zebre in gazele odpravijo iz savane proti Viktorijinemu jezeru in narodnemu parku Masai Mara.

Narodni park Tarangire je podobno kot Manyara zgolj enodnevna postojanka na poti proti Serengetiju in Ngoro Ngoru. V sušnem obdobju med avgustom in oktobrom se zaradi krajših padavin in reke Tarangire ponaša z eno največjih koncentracij živali v deželi. Gnuji, kozobiki, sloni, bivoli, oriksi in druge divje živali namreč zaradi iskanja vode iz suhe masajske stepe migrirajo na to področje.

Južno območje je precej manj obiskano kot severno, vendar zato ni nič manj atraktivno. Prej nasprotno. Izhodišče za obisk tega področja je Dar es Saalam.

Narodni park Mikumi obsega površino 3.200 kvadratnih kilometrov. Nahaja se približno 300 km južno od Dar es Saalama in je zaradi dobrega dostopa eden najbolj popularnih parkov v državi. Številnim študentom park predstavlja pomebno središče za proučevanje okolja. Poplavna ravnica s travnatim področjem in gorskima verigama, ki omejujeta park na dveh straneh, je idealno področje za opazovanje levov, slonov, žiraf, bivolov, gnujev in drugih divjih živali, rumenih pavijanov, povodnih konjev in prek 300 vrst ptičev, ki iz Evrope in Azije priletijo na prezimovanje.

Narodni park Ruaha je najbolj nedotaknjen tanzanijski park. Zaradi težkega dostopa je ta prek 10.000 kvadratnih kilometrov velik park stoletja ostal tako rekoč nedotaknjen in vanj ni posegal človek s svojimi vplivi. S spektakularnimi kanjoni, ki jih na vzhodni meji ustvarja reka Ruaha je danes to največje zatočišče za slone, povodne konje in krokodile. Številne vrste srnjadi postavljajo svoje življenje na kocko, ko hodijo k reki piti vodo zato je področje polno plenilcev - od levov, leopardov, hijen, divjih psov in šakalov.

Narodni park Udzungwa je nedavno ustanovljeni park s površino okrog 2.000 kvadratnih kilometrov in je pomemben predvsem zaradi edinstvenih gozdov in flore, ki je ni moč najti nikjer drugje na svetu. Poleg flore je v parku moč opazovati tudi številne vrste opic in ptičev.

K omenjenim parkom na južnem področju velja omeniti še živalski rezervat Selous, ki je s površino, večjo od Švice, največje zaščiteno področje za divje živali v Afriki. Samo v Serengetiju je mogoče videti večjo koncentracijo divjih živali. V rezervatu živi najštevilčnejša populacija slonov kot tudi številne črede bivolov, povodnih konjev in divjih psov. Med ostalimi živalskimi vrstami je v rezervatu moč opazovati leve, impale, žirafe, kozobike, pavijane, zebre in kuduje. Topografsko področje obsega od savan, gozdov do travnatih ravnic. Potovanje po reki Rufiji, ki teče skozi park od severa proti jugu je eden najboljših načinov za opazovanje rezervata, še posebno v suhem obdobju med junijem in oktobrom.

Poleg naštetih 12 narodnih parkov severnega in južnega območja velja omeniti še štiri narodne parke:

Narodni park Gombe se nahaja ob obali jezera Tanganjika na zahodu države in je s 52 kvadratnimi kilometri najmanjši park v Tanzaniji. Narodni park ponuja redko priložnost opazovanja šimpanzov v njihovem naravnem okolju, svetovno pa je postal znan predvsem po zaslugi britanske naravoslovke Jane Goodall, ki je tu ustanovila svoj raziskovalni center. Področje je zelo poraslo z gozdom in je poleg opic primerno še za opazovanje ptic.

Narodni park Katawi je tretji največji park in obsega predvsem nepregledne poplavne ravnice na skrajnem zahodu Tanzanije. Poleg slonov, bivolov, leopardov, levov in zeber je to predvsem področje, kjer je še posebno moč videti veliko število povodnih konjev in krokodilov.

Narodni park Mahale je drugo zatočišče šimpanzev. Področje veliko 1.000 kvadratnih kilometrov je podobno kot narodnemu parku Gombe ob jezeru Tanganjika in poleg šimpanzev nudi zavetišče pavijanom, bivolom, žirafam, slonom, leopardom in številnim antilopam.

Narodni park Rubondo sestavljajo istoimenski otok in še devet manjših otočkov na jezeru Viktorija in je pravi raj za vodne ptice, krokodile in povodne konje.

KILIMANDŽARO

Povzpnite se na streho Afrike in osvojite vrh najvišjega osamelca na svetu. Mogočni Kilimandžaro (5895 m) se nahaja samo tri stopinje južno od ekvatorja, pa vendar je njegov vrh zaenkrat še vedno odet v led in sneg. Za takšen podvig ne potrebujete biti alpinisti, kljub temu pa je potrebna določena fizična pripravljenost.

Dogodivščino boste pričeli v Moshiju, kjer boste prenočili in se aklimatizirali za pričetek vzpona. Naslednje dni boste spali v posebnih taborih. Pot vas bo najprej vodila skozi deževni gozd, z višino pa bo rastje vse bolj izginjalo in zatem se bo pred vami pojavilo sedlo legendarne gore, ki se nahaja med vrhoma Kibo in Mawenzi. Zadnji dan boste ob prejemu potrdila lahko ponosno slavili svoj podvig.

Geološki nastanek masiva Kilimandžaro je v celoti povezan z oblikovanjem velikega tektonskega jarka in sega v obdobje pleistocena pred 1,5 milijona let. Od tedaj je bilo vulkansko delovanje Kilimandžara večinoma omejeno na tri vulkane: Shiro, Kibo in Mawenzi.

Vsi trije vulkani so nastajali postopoma in v različnih obodobjih vse do pred nekaj sto tisočletji, ko so segali v višino prek 5000 metrov. Počasi sta ugasnila najprej Shira, zatem Mawenzi in delujoči je ostal le še Kibo.

Erupcije Kiba so sčasoma prekrili ugasli krater Shire in ustvarili tako imenovano sedlo, ki danes povezuje Kibo in Mawenzi. Kibo je zadnjič izbruhnil pred stotisoč leti, sicer pa so geologi pri raziskovanju naleteli na 9 plasti lave, ki jih povezujejo s predhodnimi izbruhi vulkana. Trenutno je Kibo speči vulkan, sem ter tja pa je iz njegovega kraterja oz. fumarol večkrat možno zaznati močan vonj po žveplu. Ime Kilimandžaro (Kilimandjaro) je še vedno zavito v tančico skrivnosti. V kiswahiliju beseda "kilimo" pomeni majhen hrib, medtem ko beseda "njaro" pomeni veličino. "Njaro" v jeziku Kichagga pomeni tudi karavana. Stare mitološke zgodbe razlagajo, da je bilo demonu, ki je živel na vrhu gore, ime Njaro. Nenazadnje pa je za pripadnike ljudstva Waswahili, ki so v preteklih stoletjih vodili karavane čez to področje, beseda Kilimajyaro pomenila mejno znamenje.

PODNEBJE

Tako kot celotno področje severnega dela Tanzanije ima tudi ekosistem narodnega parka Kilimandžaro dve deževni obdobji, ki ju ločujeta dve suhi obdobji.

Vremenske razmere so tako pogojene predvsem z deževnimi oz. sušnimi obdobji, seveda pa nanje bistveno vpliva tudi nadmorska višina in različne strani gore.

Na razdalji nekaj deset kilometrov smo priča tako ekvatorialnim kot arktičnim podnebnim pogojem. Na splošno velja, da temperatura pada za 10°C z vsakih 200 m nadmorske višine. Področje gostih gozdov, ki pokrivajo nižje nivoje na nadmorski višini med 1800-2800 metri je deležno tropske klime, ki jo zaznamujejo predvsem številne padavine. Z višino pa je rastlinstvo vse bolj redko in proti vrhu tudi izgine, kar pa ni posledica same nadmorske višine, temveč dejstva, da je z višino vse bolj hladno in suho. Vrh Kilimandžara je v večini prekrit z ledom in snegom in velikokrat spominja na površje podobno luninem. Januar, februar in marec so najtoplejši meseci. Takrat skoraj ni oblakov, zelo redke so tudi padavine, kar pa ne velja za obdobje med aprilom in junijem, ko je padavin največ. Temperature so v tem obdobju še vedno zmerne, vendar pa običajno velika oblačnost onemogoča dobro vidljivost. To je tudi obdobje, ko na vrhu Kilimandžara zelo velikokrat sneži, ko mesečna povprečna količina padavin znaša 2000mm in ko lahko dežuje tudi 20 dni v mesecu. Najdaljše sušno obdobje sledi v juniju in avgustu, ko je ponoči lahko zelo mraz, vendar pa višje od 3000m nadmorske višine praktično ni oblakov. V septembru in oktobru se postopoma otopli. Dnevi so lahko še vedno jasni, čeprav se nenhno nad tropskimi gozdovi in močvirji pojavljajo pasovi oblakov, ki jih "prebada" le vrh Kiba in nekaj oddaljenih visokih vrhov. Krajše deževno obdobje se pojavi med novembrom in decembrom, ko je možnost močnih popoldanskih neviht zelo verjetna, čeprav oblaki proti večeru izginejo, kar omogoča izjemno vidljivost ponoči in zgodaj zjutraj.

KDAJ NA POT?

Najboljši meseci za naskok vrh Kiba so brez dvoma januar, februar in september, čeprav je vrh tako rekoč možno osvojiti tekom celega leta. Ugodna meseca sta tudi julij in avgust, ampak takrat je precej hladneje.

NARODNI PARK KILIMANDŽARO

"Širok kot ves svet, veličasten, visok in neverjetno bel." Tako je Ernest Hemingway opisal Kilimandžaro, katerega tvorijo trije vulkani: Shira na zahodu, Mawenzi na vzhodu in z večnim snegom in ledom pokriti Kibo v sredini. Kilimandžaro ni samo najvišja gora v Afriki, temveč tudi najvišji osamelec na svetu.

Najvišja točka Kilimandžara je vrh Uhuru, ki je s 5896 metri tudi najvišja točka v Afriki in eden izmed najvišjih vulkanov na svetu. Vzpon na najvišji vrh Kilimandžara je poseben tudi zato, ker je eden izmed redkih vzponov, ki tehnično ni zahteven in ga ob ustreznih pripravah brez dodatne opreme, zmore lahko vsak planinec. Po drugi strani je vzpon na najvišji vrh Mawenzija (vrh Hans Meyer, ki je visok 5149 m) tehnološko izjemno zahteven podvig in se ga le redko lotijo tudi izjemni plezalci.

Leta 1973 je bilo celotno področje nad nadmorsko višino 2700 m, s površino 756 kvadratnih kilometrov, vključeno v narodni park Kilimandžaro, medtem ko področje gozdov med 1800 m in 2800 m nadmorske višine od leta 1921 dalje predstavlja gozdni rezervat za divje živali.

Ne glede na smeri, ki si jih planinci izberejo, se je ob vhodu v nacionalni park potrebno registrirati. Uprava parka ima svoj sedež na vstopu v park iz smeri Marangu. Na povratku samo tu lahko vsak planinec pridobi certifikat, da je osvojil vrh Uhuru ali pa točko Gillman (5685 m), vendar le, če mu je to zares uspelo.

FIZIČNA PRIPRAVLJENOST

Čeprav je na vrh Kiba mogoče priti tudi brez predhodnega tehnološkega alpinističnega znanja, je sam vzpon vse prej kot enostaven, saj zahteva veliko naporov, predvsem proti vrhu, ko je pot bolj strma in ko je zaradi nadmorske višine oteženo dihanje. Praviloma naj bi bila oseba v primerni fizični kondiciji za vzpon na Kilimandžaro takrat, ko lahko brez težav in oteženega dihanja teče nepretrgoma 30 minut.

KATERO SMER IZBRATI?

Kilimandžaro je najvišja gora, ki jo po treh najlažje dostopih poteh, Marangu, Rongai in Machame, lahko osvoji vsaka zdrava oseba. Vzpon je možen v petih do šestih dnevih. Pot Marangu zaradi obljudenosti nekateri imenujejo kar "Coca Cola route." Ker zaradi množice ljudi izgublja svoj čar, vam priporočamo, da se povzpnete na vrh Afrike po poti Machame ali Rongai. Priljubljenost poti Machame narašča zaradi idealne kombinacije postopnega vzpona in s tem dobre aklimatizacije ter prečudovite narave in razgleda. Je najlepša med vsemi vzponi na Kilimandžaro. Pot Rongai se vzpenja s severa, iz smeri kenijske meje. Je edina, ki še ponuja doživetje neokrnjene divjine. To je edina pot, na kateri še lahko srečamo veliko divjad, predvsem slone in bivole, ki so včasih živeli ob celotnem vznožju Kilimandžara. Rongai je najmanj obiskan in eden najlepših od vseh pristopov na mogočni Kilimandžaro.

HADZABI

Hadzabi so pleme, ki živi ob jezeru Eyasi. So lovci in nabiralci, katerih življenje se je v zadnjih 10.000 letih komaj kaj spremenilo. Nekaj sto prebivalcev (približno 1/4), od celotnih cca. 1000, se preživlja skoraj samo s tistim, kar najdejo, čeprav so že dolgo v stiku z bližnjimi poljedelci. Hrano iščejo aktivno štiri do šest ur na dan in v vseh letih svojega življenja so na pokrajini pustili komaj kakšno sled.

Brez navigacije se odlično znajdejo na več tisoč km2 velikem ozemlju, kjer živijo, v manj kot 30 sekundah znajo zanetiti ogenj s sukanjem palice med dlanmi, ptiče medosledilce znajo z žvižganjem prepričati, da jih pripeljejo do medu, ne gojijo rastlin, nimajo živine ali druge lastnine in so brez zavetja stalnih prebivališč. Pa kljub temu ne poznajo lakote. Njihova prehrana ostaja bolj uravnotežena in pestrejša kot v razvitem svetu. Ženske nabirajo plodove rastlin (gomolje, jagodičje,...), možje pa med in lovijo. Pojedo skoraj vse, kar jim uspe ujeti, razen kač, ki jih sovražijo.

Hadzabi ne priznavajo uradnih vodij in se ne vojskujejo. So svobodni posamezniki, ki ne izvajajo avtoritete eden nad drugim. Prav tako ne poznajo nobenih poročnih slovesnosti in imajo v navadi menjavati partnerje vsakih nekaj let. Vlogi spolov se sicer ločita, ampak pri ženskah ni nobene prisilne podložnosti, so neodvisne in vplivne in ne sprejemajo tiranskih odnosov.

V taboru živi največ do 30 pripadnikov plemena, to je namreč še število ljudi, ki ga je mogoče z enim lovom nahraniti. Tabor preselijo približno enkrat mesečno, ko v okolici zmanjka jagodičevja, plena ali pa ko kdo resno zboli ali umre.

Hadzabe lahko prepoznamo po značilnih urezninah na licih, ki so posledice ureznin v otroštvu. Te naj bi ukrotile jok, saj so ob solzah vreznine namreč tako pekle, da otroci raje niso jokali.

MASAJI

Masaji so nomadsko in pastirsko ljudstvo, ki živi v vzhodnem delu Afrike, zlasti v Keniji in Tanzaniji. Na tem območju, velikem 100.000 kvadratnih milj, imenovanem tudi Maasailand, danes živi samo v Keniji 350-500.000 Masajev, medtem ko je njihovo število v Tanzaniji neznano. Svojo preteklost so ohranili le z ustnim izročilom.

V začetku je Bog ustvaril Masaje. Nato je ustvaril živino, da bi z njo živeli. Po božanskem pravu je vsa živina na Zemlji v last Masajev, zato jemanja živine od drugih plemen ne razumejo kot krajo.

Odrasli moški Masaji (morani) so med seboj močno povezani. Vedno potujejo skupaj, nikoli posamezno. Prav tako skupaj jedo in to vedno brez prisotnosti svojih žena. Po jedi pijejo posebno mamljivo pijačo narejeno iz lubja mimoze, ki jih vodi tudi v nezavest. Verjamejo, da jim daje moč, zato jo zaužijejo pred lovom na leve ali pred pomembnimi obredi. Pri vsem tem pa je prepovedan alkohol in najrazličnejša poživila.

Čeprav je prepovedano, mnogi še danes lovijo leve in tako dokazujejo svojo hrabrost, kože žiraf in bizonov pa uporabljajo za prevleko ščitov. Najbolj spoštovani in ponosni so tisti, ki so prvi sami ujeli in ubili leva.

Kot simbol omoženega stanu ženske nosijo modro ogrinjalo. Moški se lahko poroči s toliko ženami, kolikor jih je zmožen s svojo živino preskrbeti. Vedno pa stanuje ločeno od njih in svojih otrok.

Gradnja je pri Masajih vedno naloga žensk. Kljub spreminjajočemu se svetu okoli njih, ti še vedno živijo v blatnih kolibah. »Manjato« po koncu držijo šibe in vejevje, stene pa so izolirane še s suho travo in prekrite z blatom. Male odprtine v steni služijo kot ventilatorji in vir svetlobe. Ozek vhod seže vse do vrha strehe, ki pa je visoka le toliko do kolikor lahko dosežejo žene. Manjate so obkrožene z bodičastim grmičevjem, ji služi kot ograja in zaščita, preprečuje izhod živine ter vhod napadalnih živali ali roparjev. V središčni koči je nastanjen oče družine, prva žena pa si naredi kočo na njegovi desni strani, druga na levi, tretja desno od prve žene... Znotraj koče je s tremi kamni v bližini ženine postelje določeno ognjišče. Čeprav dim kaj kmalu napolni prostor, to Masajev ne ovira. V hiši je prav tako postelja za goste ali mlado živino.

Bogastvo se pri Masajih ne meri po izgledu pač pa po številu in zdravju krav, ki jih imajo. Za kravo poznajo kar 700 različnih izrazov. Od drugih živali imajo tudi koze, ovce in kokoši. Pečeno meso jedo samo moški, ženske pa živijo od mleka. Masaji nikoli ne lovijo divjih živali za hrano, pač pa le za zabavo in obvarovanje svoje živine. Izredno cenjena je tudi volovska kri, ki jo čisto svežo pijejo, da bi odgnali bolezen in si pridobili moč.